Slovenski alpski svet so raziskovali ze mnogi naravoslovci. Narejeni so stevilni floristicni popisi in fitocenoloske raziskave, ki dajejo dober vpogled v pestrost, razporeditev in ekologijo rastlin v gorskem prostoru. Vendar popisna obmocja lezijo v blizini planinskih poti ali v lazjem brezpotju. Pri nas in najverjetneje tudi nikjer v tujini se ni bila narejena raziskava flore v kaksni veliki skalni steni. In ravno to je bil cilj tega diplomskega dela: botanicno raziskati najtezje dostopne koticke nasih gora. Severna triglavska stena je edina stena, ki jo Slovenci pisemo z veliko zacetnico. Je prepoznavni znak nase najvisje gore, ki z zgolj 2864 metri visine ne more konkurirati vrhovom v centralnih evropskih gorstvih, kaj sele na drugih celinah. Pa vendar je Triglav svetovno znan, predvsem zaradi svoje Severne stene, ki sodi med pescico najmogocnejsih v Evropi. Zaradi svojih stevilnih polic in razclenjenosti je relativno primerna za rast rastlin. Do sedaj se je zastopanost posameznih vrst v taksni steni lahko le predvidevala. S poznavanjem ekoloskih potreb rastlin smo lahko napovedali, katere najverjetneje rastejo na tako ekstremnih rastiscih. Kljub tezavni prehodnosti so bile Julijske Alpe v zadnjih stoletjih izpostavljene velikemu antropogenemu vplivu. Plansarstvo, izsekavanje gozda, ponovno zarascanje, vojne, nadelava poti in planinske koce so verjetno precej spremenili naravno vegetacijo obmocja. Vsi ti vplivi pa so v steni, kakrsna je triglavska, zanemarljivi. Lahko smo prepricani, da je tu prisotna naravna vegetacija.
Geografska oznaka
Triglav je z 2864 metri najvisji vrh Slovenije in Julijskih Alp. Lezi v Triglavskem narodnem parku, ki meri 84 805 ha in obsega skoraj celotni slovenski del Julijskih Alp Vzhodne Julijske Alpe. Od Mojstrane, ki je najblizje naselje, vodijo v triglavski masiv tri doline: Vrata, Kot in Krma. Turisticno najbolj obiskana so Vrata, ki jih zakljucuje Severna triglavska stena. Z visinsko razliko priblizno 1000 metrov (med 1500 in 2500 metri n.m.), sirino okrog 2,5 kilometra in povprecnim nagibom 45o, je najmogocnejsa stena pri nas in spada med nekaj najvecjih sten v Evropi. Obmocje raziskovanja je bila sama Severna triglavska stena, ki lezi v kvadrantih 9649/3 in 9648/4 (mreza t.i. MTB Messtischblatt, kvadrantov velikosti 3′ zemljepisne sirine x 5′ zemljepisne dolzine, ki so za potrebe vecje natancnosti razdeljeni na cetrtine). Robove obmocja sem omejil na dnu z vznozjem stene, kjer se koncajo melisca in se pricne strmejsi teren, na vrhu pa z zgornjim robom stene: Triglavski podi, Kugyjeva polica, Zaplanja, Plemenice.
Sestava tal, kamnine
Kamnita skladovnica v Triglavskem narodnem parku je debela nekaj tisoc metrov, vecinoma je sestavljena iz triasnih kamnin, manj je jurskih in krednih. Usedlin je najvec iz pleistocena in holocena, nekaj malega pa tudi oligocenskih. Julijskim Alpam daje glavni pecat tisoc petsto metrov debeli zgornjetriasni dachsteinski apnenec in blizu tisoc metrov debeli cordevolski apnenec (A. Ramovs, 1985) Spodnji masiv Triglava in tudi njegova Severna stena je zgrajena iz dachsteinskega apnenca, ki ima med apnenci najdebelejse plasti (1,5 m). Vrsna gmota Triglava je sestavljena iz neskladovitega cordevolskega apnenca iz spodnjega dela julske podstopnje in je torej po nastanku celo starejsa od Severne triglavske stene, na kateri lezi. To posebnost sta raziskala Ramovs in Turnskova (1984) in opisala masivni spodnjekarnijski apnenec Rjavine, Vrbanove spice, Begunjskega vrha, Rezi in Triglava kot locen narinjen pokrov na norijsko-retijskem dachsteinskem apnencu. Ta pokrov je del slatenskega nariva, ki predstavlja najvisjo narivno enoto v Julijskih Alpah (B. Jurkovsek, 1986).
Relief
Relief tega dela Julijskih Alp so najprej oblikovali tektonski prelomi, ki se po geoloski casovni opredelitvi uvrscajo med mlade. Poleg mojstrovskega, ki loci vzhodne in zahodne Julijce, je pomemben tudi lukenjski prelom po dolini Vrat, cez Luknjo in Zadnjiski dol. Pri njem se je vzhodneje lezeca gmota dvignila za vec kot 1000 m Triglavska severna stena. Poleg notranjih geoloskih premikov so na relief najbolj vplivali ledeniki. Mocne ohladitve podnebja v ledenih dobah (padec srednje letne temperature za 5-8 oC), so v Julijskih Alpah znizale snezno mejo od 2700 m n.m. na okrog 1200 m n.m. Ledeniski jeziki so segali v doline in tvorili vecje dolinske ledenike. Po umiku poslednjega velikega ledenika iz Julijcev, pred okroglo 10 000 leti, je na obmocju Triglava ostal samo se majhen Triglavski ledenik. V tem casu sta na povrsje najbolj aktivno delovala kraska korozija in mehanicno razpadanje. Vrhovi se nizajo za 6 mm na leto, voda odnasa del odkrusenega in razdrobljenega materiala s seboj, zgornja plast se je ze marsikje mocno preoblikovala in znizala (do sedaj en meter debela plast apnenca) (J. Kunaver, 1985). Zaradi prevlade sedimentnih kamnin, katerih lastnosti se lahko menjavajo ze na kratke razdalje, je raznolikost in pogostnost reliefnih in geoloskih zanimivosti precej vecja kot v marsikaterem drugem alpskem obmocju. Kljub na videz kamninsko dokaj enotno zgrajenih obmocjih, se kazejo velike razlike v odpornosti na spremembe. Najbolj odporna kamenina zoper mehanicne vplive v nasih Alpah je apnenec (CaCO3), kjer pa nastopa v kombinaciji z dolomitom (CaMgCO3), se njegova odpornost zmanjsa in se pojavi grusc. Lep primer za to je juzno in zahodno podnozje Triglava, kjer je na povrsju povsod dolomitski grusc, ki se na vecjih strminah oblikuje v nekaksne tokove. V obmocjih nad 2100 m n.m.v. pa postane za mehanicno preperevanje obcutliv tudi apnenec (Triglavski podi pod ostanki ledenika). Apnenec, ki je dolgo pokrit s snegom, dobi rjavkasto barvo, kar se lepo vidi v poznem poletju na Plemenicah in na nekaterih mestih v Steni. Vecja visina in dolomitiziranost apnenca, povzroci zaobljene robove na skladovnih celih in skalnih stopnjah, med posameznimi plastmi (ob lezikah) pa nastanejo globoke zajede (J. Kunaver, 1985). Kot posledica mehanskega razpadanja se iz sten neprestano krusi skalovje in se nabira v meliscih pod vznozjem. Pod osojnimi stenami, kot je Severna triglavska stena, so melisca skromnejsa, kljub veliki visini stene. Manjsi skalni podori nastajajo v tako razbiti steni, kot je Triglavska, precej pogosto, ponavadi predvsem po potresih. Vse te opisane sile skupaj so oblikovale zelo razclenjeno Steno, polno gredin, polic, grap, zajed, kotanj, stebrov in turncev, ter jo s tem naredile vegetaciji relativno prijazno. Avtor: Miha Valič