Obremenitev srčnožilnega sistem pri rekreativnih dejavnostih


Uvod

Redna telesna aktivnsot blagodejno vpliva na telo in duha. Dokazano je, da redna vadba pozitivno vpliva na celoten organizem in tako zmanjša tveganje za nastanek številnih in pogostih obolenj moderne dobe: ateroskleroza, hipertenzija, koronarna bolezen srca, debelost, diabetes tipa II, osteoporozo in boleznimi lokomotornega aparata. Redna vadba poleg tega zmanjša psihične obremenitve in stres ter posledično manj duševnih motenj kot sta depresija in tesnobnost.
Vendar je tu tudi druga plat medalje. Prekomerna telesna aktivnost pri rekreativnih športnikih ima lahko resne negativne vplive na stanje kardiovaskularnega sistema in tudi na ostale organske sisteme. Pretiravanje tako lahko vodi v prekomerno obremenitev srčnožilnega sistema in ko to zaradi neprilagojenosti in hkratne nenadno povečanih zahtev ni več sposobno kompenzirati, sledi cirkulatorni kolaps, kar pa lahko vodi v nenadno smrt.
Zato je potrebno pri rekreativni vadbi poznati meje svojih sposobnosti in graditi na telesni kondiciji, da se ima telo s svojimi mehanizmi čas prilagoditi na povečane zahteve ter pripravljene ustrezne kompenzatorne mehanizme.

Med naporom

Telesno dejavnost lahko opredelimo kot opravljanje mišičnega dela. Povečanim potrebam mišic po energiji zadostimo tako, da se poveča raven presnove v telesu, za kar je potreben večji dotok hranil in kisika v aktivne mišice. Glavni vir hranil med mišičnim delom so glukoza in maščobne kisline. Količina energije, ki jo potrebujejo mišice za opravljanje dela, je odvisna od trajanja in intenzivnosti obremenitve.
Da lahko zadostimo povečanim potrebam mišic po energiji med opravljanjem dela, se morajo v organizmu zgoditi številne spremembe, ki vključujejo praktično vse organske sisteme in terjajo uigrano delovanje živčevja in hormonov. Živčne pobude iz možganov med drugim aktivirajo nadledvično žlezo in ta začne izločati v kri stresne hormone, ki okrepijo odziv telesa na začetek vadbe.
V aktivnih mišicah se med naporom močno poveča pretok krvi, lahko tudi do dvajsetkrat (odvisno od stopnje telesne aktivnosti). Povečan pretok krvi pomeni tudi večji dotok hranil in kisika v aktivno mišico. Pretok krvi se poveča predvsem zaradi padca upornosti v aktivnih mišicah, kar je posledica širjenja arteriol (drobnih arterij). Širjenje arteriol je posledica kopičenja lokalnih metabolitov v aktivni mišici, v manjši meri k temu prispevajo sistemski dejavniki, kot je vpliv živčevja.
Na povečane potrebe aktivnih mišic po kisiku in hranilih se v prvi vrsti odzove srce in sicer tako, da v isti enoti časa prečrpa veliko več krvi kot v mirovanju. Govorimo o srčnem pretoku, ki v mirovanju znaša približno 5 l/min, pri hudih telesnih obremenitvah pa se lahko poveča tudi na 30 l/min. Srčni pretok se poveča tako, da se povečate črpalna sposobnost srca (v enem iztisu tako srce iztisne več krvi) in srčna frekvenca (pulz).
Poleg tega k večjemu iztisu srca med telesno obremenitvijo pripomorejo tudi vene (žile, ki dovajajo kri v srce). Lahko rečemo, da vene v mirovanju predstavljajo rezervoar krvi; med naporom pa se s skrčenjem ven mobilizira kri v srce, kar poveča polnitev srca in s tem omogoči večji iztis.

Mišično delo

Energija za mišično krčenje lahko nastaja po aerobni ali anaerobni poti. Torej v prisotnosti kisika oz. brez njegove prisotnosti. Kadar govorimo o aerobni poti razgradnje, je to takrat, ko je na voljo dovolj kisika, da se molekula glukoze popolnoma razgradi do ogljikovega dioksida in vode, v tem procesu pa se tvori ATP. V anaerobnih razmerah pa ATP nastaja brez prisotnosti kisika.
Pri naporih malih in zmernih intenzivnostih, kot so hoja, lahen tek, rolanje, zmerno kolesarjenje, zmeren tek na smučeh, … je organizem običajno sposoben zagotoviti zadostno količino kisika mišicam z ustrezno prekrvavitvijo, tako da presnova poteka po aerobni poti, zato običajno take obremenitve lahko izvajamo dalj časa. V teh primerih se kot vir energije za pridobivanje ATP poleg glukoze aktivirajo tudi maščobne kisline. Zato lahko rečemo,da se po dalj časa trajajoči aerobni aktivnosti to lahko maščobne zaloge v telesu začnejo manjšati. Izgorevanje maščob je tako optimalno pri izvajanju zmernih, ne prehudih obremenitev. Seveda pa je za želeni učinek potrebna predvsem potrpežljivost in dolgotrajna vadba. Tako so potrebni meseci discipline in redne vadbe, preden je učinek viden.
V primerih, ko pa mora mišica bodisi v kratkem času zagotoviti veliko silo ali premagati hude obremenitve, prekrvavljenost mišic za zadovoljivo dovajanje kisika za pridobivanje energije ne zadošča več in mišica začne energijo pridobivati po anaerobni poti. Vendar pa je izkoristek enake količine glukoze v anaerobnih razmerah kar 18-krat manjši kot v aerobnih razmerah. Poleg tega se istočasno začno kopičti mlečne kisline (laktat), ki povzroči zakisanje organizma in s tem omejujejo trajanje takega napora. Zato lahko napore hudih intenzivnosti izvajamo bistveno krajši čas kot napore zmernih ali srednjih intenzivnosti. Edini vir hranil za pridobivanje energije v anaerobnih razmerah je le glukoza, kar pomeni, da ne bo prišlo do mobilizacije maščobnih tkih in željenega manjšanja telesne teže.

Maksimalna aerobna kapaciteta

Ozko grlo za privzem kisika je srce. Dejavnik, ki torej omejuje prenos in s tem razpoložljivost kisika za aktivne mišice, je srce. Maksimalna aerobna kapaciteta organizma je torej največji možni privzem kisika. Pove nam torej nekaj o največji intenzivnosti obremenitve, ki smo jo sposobni izvajati – srce tako takrat bije s svojo največjo frekvenco. Zelo kratek čas lahko intenzivnost napora sicer še stopnjujemo, vendar pa takrat precej energije za mišično delo pridobivamo po anaerobni poti. To pomeni, da v velikih količinah nastaja mlečna kislina, ki zaradi zakisanja omeji čas take vadbe. Dejansko pa se začne mlečna kislina v telesu kopičiti že takrat, ko je srce doseglo nad 50 odstotkov svoje največje frekvence. Tako lahko rečemo, da smo dosegli anaerobni ali laktatni prag.
Z rednim treningom pa lahko močno povečamo našo aerobno zmogljivost in s tem vzdržljivost. Tako znaša največji možen privzem kisika pri netreniranem človeku 35 ml/min/kg telesne teže (kar je veliko v primerjavi s približno 4 ml/min/ kg telesne teže, kolikor znaša privzem kisika v mirovanju), medtem ko pri vrhunskih športnikih lahko celo preseže 70 ml/min/kg. To je eden izmed razlogov, da so športniki sposobni premagovati bistveno večje obremenitve.

Telo se tako med treningom prilagodi na povečano delo skoraj na vseh organskih sistemih. Med najpomembnejši pa sodita hipertrofija mišičnih vlaken in povečanje števila kapilar v skeletnih mišicah, kar omogoča boljšo prekrvavitev mišic in zagotavlja večjo mišično moč. Poveča pa se tudi število encimov za aerobno razgradnjo, kar je eden od razlogov, da je privzem kisika boljši.
Tudi srčna mišica se močno poveča – govorimo o hipertrofiji srca, kar mu omogoča večjo črpalno sposobnost in prilagodljivost na povečan napor. S tem je zmanjšano tveganje za zaplete, ki lahko nastanejo med treningom zaradi neustrzne pripravljenosti. Izboljša pa se tudi učinkovitost dihalnih mišic. V treniranih mišicah se tako učinkoviteje presnavljajo maščobne kisline. Izboljša se občutljivost celic na insulin, med naporom pa že tako prihaja do spontanega privzema glukoze v mišice zaradi povečane porabe, kar omogoči boljše uravnavanje ravni krvnega sladkorja. Trening zmanjšuje koncentracijo škodljivega LDL-holesterola v krvi in povečuje koncentracijo zaščitnega HDL-holesterola. Istočasno se med treningom sprostimo, močno zmanjša psihične obremenitve in napetosti. Eden od razlogov za to naj bi bilo povečano sproščanje endorfinov, ki jim nekateri pravijo kar hormoni ugodja, med naporom. Vse omenjene prilagoditve preprečujejo nastanek pogostih bolezni, kot so ateroskleroza, sladkorna bolezen, zvišan krvni tlak, koronarna bolezen in še mnogih drugih.