Analiza Wikipedije z gledišča medijske teorije. Bolj natančno me zanimajo meje možne komunikacije tega sistema, ki je navidez najbolj demokratičen med novimi mediji. V ta namen nameravam pregledati tudi tehnološki ustroj sistema Wiki in posledice, ki jih vnesejo njegove posebnosti.
Vodilna teza naloge je, da je Wikipedija pokazala revolucionarne možnosti za delovanje medijev, da pa kljub temu ne bo nikdar dosegla cilja, ki si ga danes zastavlja: “Zbrati vso znanje človeštva v vseh jezikih.”.
Wiki
Spletni sistem Wiki je nastal leta 1995 za potrebe komunikacije neke raziskovalne skupine. Zatem se je hitro razširil in postal vsesplošno priljubljen način, ne več le skupnega oblikovanja spletišč in skupnega dela, temveč celo, in to je prva bistvena novost, javnega oblikovanja spletišč in javnega delovanja na internetu. Avtor prvega Wikija, Nathan Matias, je ključne prednosti sistema povzel v nekaj točk :
• Poenostavljeno urejanje spletnih strani
• Uporaba preprostega označevanja
• Dokumentiranje sprememb spletnih vpisov
• Poenostavljeno dodajanje novih strani
• Poenostavljeno vzpostavljanje povezav
• Poenostavljena organizacija spletišča
• Vodenje evidence o vsebini
• Omogočanje skupinskega soustvarjanja
Kot vidimo so odlike sistema v grobem dveh vrst – enostavnost za uporabo in kvalitetno arhiviranje podatkov. Kot tak predstavlja odlično orodje za določeno vrsto opravil – spletno objavljanje. Dotlej orodja za ta namen niso bila enostavna in sama od sebe tudi niso skrbela za vsebino. Šele z Wikijem se je vzpostavila možnost za resnično množično spletno ustvarjalnost in za razcvet nekaterih novih družbenih pojavov v spletu. Šele ko širša javnost prične prakticirati določeno vedenje lahko govorimo o relevatnem družbenem pojavu in internetni fenomeni so bili do pred nekaj leti omejeni predvsem na bolj izkušene posameznike. Z razvojem drugih tehnologij, pocenitvijo dostopa do interneta in počasno razširitvijo bolj temeljnih oblik spletne komunikacije (elektronska pošta, irc, p2p), pa je tudi svetovni splet (WWW) postal široko uporabljan, kot vir informacij in za razvojem spletnih forumov kot mesto za komuniciranje .
Wikipedija
Največja zbirka podatkov na svetu je nastala leta 2001, kot smiseln in hkrati po mojem mnenju revolucionaren nasledek sistema Wiki. Če je bil prvi Wiki zasnovan kot orodje za komunikacijo omeje znanstvene skupnosti in so kasnejši Wikiji temu bolj ali manj sledili (služili omejenim obstoječim skupnostim), je Wikipedija radikalno sledila svobodnjaškemu bistvu sistema. Utopistična ideja, ‘pripraviti enciklopedijo, kjer lahko kdorkoli objavi karkoli’, sprva zveni paradoksalno. Pisanje enciklopedij in zbirk vednosti je bilo od nekdaj, še zlasti pa od razsvetljenstva dalje ekskluzivna pravica najbolj razgledanih med razgledanimi izmed šolane elite. Ta koncepcija enciklopedičnosti nam je tako naravna, da ob pogledu na Wikipedijo skorajda vsakdo zgolj začudeno zmajuje z glavo in dvomi o uporabnosti in natančnosti člankov. Dodaten udarec takšni elitistični logiki sta anonimnost urejanja Wikipedije in njena neprofitnost in neodvisnost.
Wikipedija je tako, razen po svojem poslanstvu, v vseh drugih strukturnih pogledih radikalno drugačna od ostalih enciklopedij, tiskanih ali digitalnih. Naj omenim še nek neuspel zgodnejši poiskus s podobno idejo: svetovno znani avtor Douglas Adams je leta 1999 poskusil vzpostaviti podobno odprto spletišče kot nadaljevanje svoje knjige Štoparski vodič po galaksiji, pod okriljem nekega računalniškega podjetja. Zakaj ta projekt ni nikdar uspel je sicer široko vprašanje. Morda je bil prezgoden in internet še ni imel kritične mase uporabnikov, morda pa je bila težava le v tem, da ni uporabljal Wikija. Sistem sicer še vedno deluje na Bbcjevih strežnikih, a se nikakor ne more primerjati z obsegom Wikipedije. Le-ta je namreč v borih treh letih delovanja prerasla Encyclopedio Britannico in raste še naprej z eksponentno hitrostjo. Iz nje se je odcepilo mnogo neodvisnih projektov med drugim novice, turistični vodič, slovar, knjižnica.
Sistem
Univerzalnost enostavne ideje sistema Wiki se je tu zaradi vstopa v javno zares lahko izkazala. Komuniciranje na internetu je namreč lahko zasebno in kot tak se internet ne razlikuje dosti od telefona ali pisem. Nejgova velika vrednost pa je v možnosti javnega nastopa – objave informacij na način, da lahko drugi dostopajo do njih. V tem lahko prevzame vlogo običajnih časnikov, knjig, plakatov, letakov, pa tudi radia in televizije ali pa konec koncev enciklopedij. Vsi ti mediji so bili zaradi dostopnosti opreme ali zapletenosti uporabe izrazito enosmerni in centralizirani. Podobno je veljalo tudi za svetovni splet do pojava Wikijev – spletne strani kot edino sredstvo množične komunikacije na spletu so omogočale zgolj enosmerno komuniciranje in zaradi zapletenosti uporabe so tudi silile večino uporabnikov v zgolj pasivno vlogo; bolje rečeno, so jim dovoljevale pasivno vlogo. Sistemi Wiki namreč poleg vsake strani vsebujejo tudi opazno povezavo ‘edit’ (uredi) in s tem na nek način silijo k aktivni, kritični uporabi strani. Spletne strani ki jih krmili sistem Wiki tako postanejo prvo dvosmerno množično sredstvo komuniciranja. Pravzaprav so večsmerno ali mnogosmerno sredstvo, saj je število uporabnikov v vsakem trenutku lahko mnogo.
Ključna razlika med takšnim pristopom in drugimi elektronskimi množičnimi sredstvi komunikacije, kot so dopisni seznami in novičkarske skupine je, da ni v prvi vrsti sistem za obveščanje. Pri teh gre pošiljanje kopij sporočil na poljubno število naslovov, pri spletnih straneh pa za objavljanje ene strani na javnem kraju. Ravno tako ne gre za enostaven princip ‘feedback’, izražanje mnenja, ampak za dejanski poseg v vsebino.
Morda še najboljša primerjava bi bila otroško igrišče ali peskovnik, kjer individualne stvaritve nastajajo v sozvočju z drugimi. Tako enostavno, kot je v peskovniku napraviti ‘hišo’ in s tem ‘mesto’, je z Wikijem enostavno napraviti članek in s tem revijo ali enciklopedijo. Simmel bi tu iskal čisto družabnost, sam formalni temelj družbe na delu. Gre namreč za popolno sproščenost, ker orodje ali metoda ustvarjalnosti postane trivialna.
Ključna lastnost spletne ustvarjalnosti je popolna individualnost v območju javnega. Tako kot je otroška igra še povsem osebna in ne obremenjena s tujimi stališči, je tudi javno delovanje v internetu povsem osebno. Naštejemo lahko več razlogov za takšno vedenje. Najbolj očiten je zagotovo anonimnost in s tem zmanjšana odgovornost, torej manjši strah in manj zadržkov. To bi seveda terjalo obširnejšo psihološko raziskavo. Bistveno pa je še nekaj – virtualnost. V virtualnem koncept odgovornosti ni več tako usoden kot v resničnem svetu. Ključ za razumevanje kreativne individualnosti v internetu je torej nenevarna neodgovornost. Precej neverjetno je, da bi zaradi napačne virtualne poteze nekdo umrl, ali pa bi se nam zgodilo kaj hudega. Zaradi tega je verjetno etika virtualnega sveta precej okrnjena, če ne celo odvečna. K temu dejstvu precej doprinese tudi dejstvo neverjetne množičnosti, ko se vsak napačen podatek ali dejanje izgubi v morju drugih, ki so v povprečju bolj pravilna. To je seveda znano dejstvo – množica se bo običajno odločila pravilno (in glas ljudstva na Miljonarju običajno ne zgreši). Sposobnost sistema Wiki, da arhivira vse spremembe tudi morebitno tveganje izgube podatkov povsem izniči.
To je bil negativen razlog, oziroma razlog, da se kreativna raba ne onemogoča. Ni pa še povsem jasno, zakaj se kreativna raba javnega medija sploh pojavi.
Delovanje
Tu gre torej za neomejeno komuniciranje vseh z vsemi, oziroma vsaj mnogih z mnogimi. In ne le komuniciranje, še bolj pomembno je, da gre za skupno ustvarjanje in gradnjo. Zdi se mi, da je to prvič da smo prisiljeni nek medij razumeti prek meja običajnega sporočanja. Če si sedaj ogledamo samo nastajanje Wikipedije, vidimo množico posameznih piscev, ki vsak zase, neodvisno od drugih, objavlja informacije na spletu, ker bodo morda koristne javnosti. Na tej točki je narava informacij povsem nepomembna – lahko gre za strokovni članek, slovarsko definicijo ali multimedijsko vsebino. V tem pogledu niso pisci bistveno različni od običajnih novinarjev ali avtorjev. Zato pa sta medij in orodje, ki ju uporabljajo vsak po svoje revolucionarna. Prosta enciklopedija kot medij postane dejanski izdelek individualnih anonimnih prispevkov in Wiki jim omogoča neposreden vpliv na vsebino, brez urednikov, cenzorjev, direktorjev, vlade.
S stališča nastajanja tako moramo razumeti Wikipedijo kot enosmeren a odprt medij, kar pa je po svoje paradoksalna formulacija. Kot smo videli obstajajo strukturni razlogi da je to sploh mogoče (množičnost uporabe in dostopnost tehnologije), toda kako je mogoče da se tako razpršen koncept dela sploh obnese? Wikipedija vsebuje že prek miljon člankov v več kot 50 jezikih, pa to še ni vse. Celo konkurenčna enciklopedija, Microsoft Encarta, je pričela vzpodbujati svoje bralce naj predlagajo popravke, ki jih bo uredništvo pregledalo. Tu lahko govorimo o odmiku od tradicionalnega elitističnega pogleda na ustvarjanje enciklopedij. Najpogostejši očitek leti na relevantnost in zanesljivost podatkov. Avtor Wikipedije poziva vse dvomljivce, da si izberejo področje, ki ga obvladajo in si tako ustvarijo pravo sliko in če niso zadovoljni, lahko zelo enostavno izboljšajo stanje. In tu je po mojem mnenju ključ za uspeh – med tako veliko množico ljudi se vedno najde kak strokovnjak, ki bo objavil kvaliteten članek. Ni nobene potrebe domnevati, da doktorji znanosti, ki bi sicer pisali članke v resnih enciklopedijah ne sodelujejo tudi v Wikipediji.
published in